Samopodoba je predstava, ki jo ima človek o samem sebi in vključuje zunanjo-telesno podobo kot tudi notranjo podobo: osebnostne lastnosti, poteze, značilnosti in doživljanje lastne vrednosti. Je delno zavestna, delno nezavedna. Človeka usmerja pri različnih dejavnostih in je izhodišče za vse pomembne življenjske motive in odločitve, za oblikovanje odnosov z drugimi ljudmi, za čustvovanje in doživljanje. Bistveni del samopodobe je človekova lastna vrednostna ocena, torej njegovo samovrednotenje oz. občutek lastne vrednosti.

Posameznikova samopodoba se oblikuje že v zgodnjem otroštvu in se nato gradi in oblikuje vse življenje. Sporočila o svoji vrednosti otrok dobiva neposredno ali posredno, npr. s tem, ko ga starši in vzgojitelji opazijo, mu dopuščajo izražanje čustev, se odzivajo nanj, se ukvarjajo z njim. Tako je osnovna raven samovrednotenja v otroku določena že zelo zgodaj. Če bi dojenček lahko govoril, bi bile njegove besede morda take: »Radi me imajo« ali »Sploh me ne opazijo. Zavračajo me. Osamljen sem.« Lahko tudi: »Sem najpomembnejši,« ali »Nič nisem vreden. Za njih sem le breme.« Tudi kasneje, ko je otrok že nekoliko večji, mu pomagamo do zdravega samovrednotenja tako, da se z njim pogovarjamo neposredno iz oči v oči, da uporabljamo njegovo ime, se ga ljubeče dotikamo ter zaupno izgovarjamo »jaz« in »ti«. Ko se mu na tak način približujemo, si moramo za to vzeti čas, se zbrati in se mu popolnoma posvetiti. Vse druge stvari moramo odstraniti iz svoje zavesti, ker nam bodo sicer preprečile popoln stik in onemogočile uspešno izražanje ljubezni in spoštovanja. Otrok se bo naučil samospoštovanja tudi tako, da ga bomo opozarjali na njegovo enakost in hkrati drugačnost (unikatnost), vendar brez okoliščin tekmovalnosti in primerjanja. Ponujajmo mu tudi priložnosti za različne stvari, da bo našel tisto, kar ga zanima in se ob tem počutil uspešnega. Podpiranje otrokovega samovrednotenja mu pomaga, da se mnogo hitreje in lažje uči novih vzorcev vedenja, je bolj motiviran in se tudi kasneje v življenju lažje loteva šolskih in delovnih obveznosti. Po drugi strani pa je za samospoštovanje najbolj uničujoče sramotenje, poniževanje, prikrajševanje in kaznovanje otrok s strani staršev in vzgojiteljev (bodisi zaradi otrokovega neprimernega vedenja, čustvenih izbruhov, trme, neizpolnjevanja pričakovanj). Občutek lastne vrednosti in pomembnosti se lahko uspešno razvija le v družinskem ozračju, kjer cenijo drugačnost posameznika, kjer si odkrito pokažejo ljubezen, kjer so napake dopustne, ker se na njih učimo, kjer je komunikacija odprta, kjer pravila niso toga, kjer vlada odgovornost (število obljub v primerjavi z izpolnitvami le-teh) in poštenost. Ni naključno, da se otroci iz takšnih družin dobro počutijo, so telesno zdravi, so ljubeči in odgovorni.

Samospoštovanje ali samovrednotenje se izraža preko posamezikovega ravnanja s samim seboj in drugimi ter tudi v odnosu do širše okolice. Kar drži na splošno za druge občutke, drži tudi za občutek lastne vrednosti, in sicer to, da ni statičen – da ni vedno enak. Mogoče je res, da se nekdo nagiba bolj k pozitivnemu vrednotenju samega sebe, drugi k bolj negativnemu, vendar se tudi največji optimist občasno počuti potrt in nezadovoljen s samim seboj. Pri občutku lastne vrednosti gre predvsem za to, ali sebe pretežno pozitivno vrednotimo ali se pretežno nagibamo k občutkom manjvrednosti.

In zakaj je tako pomembno, da imamo pozitivno samopodobo in pozitivno samovrednotenje? Ker so ljudje, ki se pretežno pozitivno samovrednotijo odgovorni, pošteni, pristni, celoviti. Verjamejo v svoje sposobnosti. Prepričani so, da se lahko sami odločajo, saj imajo sposobnnost lastne presoje in lastnega mišljenja, predvsem pa ostajajo svobodni. Ne pustijo se zmanipulirati in izkoriščati. S tem, ko spoznavajo lastno vrednost, so pripravljeni videti in spoštovati tudi vrednost drugih. Izžarevajo zaupljivost in upanje. Ne bojijo se svojih občutkov in vedo, da se ni potrebno na vsak občutek odzvati. Vedo, da imajo možnost izbire. Vse na sebi sprejemajo kot človeško, tudi občasna občutja razočaranosti, utrujenosti in praznine, lažje se spopadejo s težavami, stresi, neprijetnimi dogodki. 

Ljudje z pretežno negativnim samovrednotenjem pa se globoko v sebi doživljajo kot manjvredne, manj uspešne in manj sposobne. V življenjskih situacijah se običajno ne zmorejo postaviti zase (težko rečejo drugim »ne«, primankuje jim t.i. asertivnosti), čeprav nekateri izmed njih na prvi vtis delujejo kot izredno »močne osebnosti« (zanimivo je, da je tudi pri narcističnih in egocentričnih osebah prevladuje negativno samovrednotenje). Ker v sebi čutijo, da niso dovolj vredni in dobri, se morajo kar naprej potrjevati; bodisi s svojimi dosežki, imetjem, statusom, fizično močjo. Mnogi pri tem zapadejo v deloholizem ali druge vrste odvisnosti, pestijo jih različne čustvene in telesne (največkrat psihosomatske) težave, posledično se lahko razvijejo tudi hujše zdravstvene težave in splošna izgorelost.

OBČUTEK LASTNE VREDNOSTI JE MOGOČE GRADITI CELO ŽIVLJENJE

Življenje vsakega izmed nas je potovanje oz. proces, kjer je edina stalnica sprememba. Zato je mogoče spremeniti tudi odnos do samega sebe in povečati samospoštovanje, se bolj pozitivno samovrednotiti. Sicer radi rečemo, da je »navada železna srajca« oz. v bolj sodobnem izrazoslovju »da delujemo na avtopilotu«, vendar se z voljo in namero marsikaj doseže. Pri krepitvi občutka lastne vrednosti nam lahko pomagajo tudi družinski člani, partnerji in prijatelji. Dragoceno je, ko v odprtih, pristnih in srčnih odnosih drug drugega spodbujamo in sprejemamo prav take, kot smo. Stalni vir samovrednotenja pa je pravzaprav tudi v globini naše biti, ko smo v stiku s samim seboj, ko se opazujemo in sprašujemo, kdo smo pravzaprav in kaj je smisel našega obstoja. V odnosu s presežnim in večnim spoznavamo višji smisel in pomen, povezanost vsega z vsem, ob tem sprejemamo tudi svoje življenje, preveva nas občutek, da je dobro, da smo. Da obstajamo, prav taki, kot smo. Da imamo dovolj darov in da zmoremo.

S krepitvijo občutka lastne vrednosti do te mere, da bomo večino časa zadovoljni sami s seboj, bomo srečnejše in bolj kvalitetno živeli. Z večjo zagnanostjo se bomo lotevali svojih življenjskih nalog in tudi bili pripravljeni narediti vsak dan nekaj za svojo srečo. Tudi znan slovenski pregovor pravi, »da je vsak svoje sreče kovač«, kar pomeni, moramo za srečo in zadovoljstvo v življenju biti aktivni in ne pasivni.