L. R. Wolberg je psihoterapijo opredelil kot zdravljenje čustvenih težav s pomočjo psiholoških sredstev, v katerem usposobljeni človek vzpostavi poklicen odnos s pacientom, da bi odstranil ali modificiral obstoječe simptome, spremenil moteče oblike vedenja in spodbujal pozitivno osebnostno rast in razvoj.

Glede na teoretična izhodišča delimo psihoterapevtske metode na:

• psihoanalizo in njene izpeljanke (psihodinamska ali psihoanalitično usmerjena psihoterapija),
• vedenjsko in kognitivno psihoterapijo,
• humanistično-eksistencialno psihoterapijo,
• sistemsko psihoterapijo (družinska sistemska psihoterapija).

Večina kliničnih psihologov oz. psihoterapevtov pri svojem delu združuje različne teoretične perspektive in klinične pristope, nekateri pa se posebej usmerijo in izobrazijo zgolj v eno psihoterapevtsko smer.

Glede na oblikovna izhodišča delimo psihoterapevtske metode na:

• individualno psihoterapijo,
• partnersko psihoterapijo,
• družinsko psihoterapijo,
• skupinsko psihoterapijo.

Individualna psihoterapija se ukvarja z zdravljenjem posameznika. V žarišču terapije je posameznik, s svojimi problemi in težavami (več o tem, komu je psihoterapija namenjena, glej »STORITVE« ).

Partnerska psihoterapija se ukvarja bolj z odnosom med partnerjema kot pa s posameznikom. Žarišče terapije je torej odnos med partnerjema, s ciljem razumeti notranjo dinamiko (hotenja, vzgibe, zavrtosti), izboljšati načine komunikacije, prestrukturirati zmotna prepričanja, doživljanja in zaznave o partnerju in hkrati pri obeh ohranjati samospoštovanje.

Družinska psihoterapija obravnava družinske skupine oziroma družinske sisteme kot celoto. Osredotoča se na vso družino, kjer poleg odpravljanja simptomov (težav), ki jih kaže eden izmed družinskih članov, pomaga pri vzpostavljanju takih odnosov, da bodo za vse v družini primernejši, bolj kvalitetni in funkcionalni. Nekatere izmed uveljavljenih metod družinske terapije so: strukturna, strateška, sistemska, skupinsko-analitska in vedenjska družinska terapija.

Skupinska psihoterapija je oblika zdravljenja, pri katerem terapevt spodbuja medsebojno vplivanje članov skupine, da bi dosegel ustrezno osebnostno spremembo pri ljudeh s čustvenimi, duševnimi in vedenjskimi motnjami.

Glede na terapevtski cilj pa delimo psihoterapevtske metode na:

• suportivne (podpirajoče) psihoterapije, kjer so cilji vzpostavitev in ohranitev posameznikovega duševnega zdravja, krepitev obrambnih moči in ustreznejši vedenjski vzorci;
• reedukativne (vzgojne, učne) psihoterapije, kjer so cilji sprememba posameznikovega vedenja, boljše izkoriščanje njegovih sposobnosti, uvidevanje konfliktov, osebnostna rast in izboljšanje podobe o samem sebi;
• rekonstruktivne psihoterapije, kjer je cilj razrešitev zunajzavestnih (podzavestnih) konfliktov s pomočjo uvida vanje ter globoke osebnostne spremembe oz. spremembe posameznih osebnostnih potez.

»Spoznaj samega sebe.« (Apolonovo svetišče v Delfih)

»Ne boj se počasnega napredovanja, boj se samo obstati na mestu.« (kitajski pregovor)